Na Next Round zbrani najboljši investitorji v regiji

Na investicijski konferenci Next Round v hotelu Mons v Ljubljani so 12. novembra 2019 ugledni tuji in domači zasebni investitorji spoznavali najboljše slovenske startupe, ki potrebujejo za svoj razvoj novo rundo kapitala – od tu tudi ime konference

Slovenski podjetniški sklad (SPS), najpomembnejši vlagatelj v startupe v začetnih fazah v Sloveniji, želi podjetjem čim bolj pomagati tudi pri pridobivanju naslednjih investicij. Zato sklad vlaga v razvoj produktov in storitev, dodeljuje posojila za njihovo lansiranje na trgu oziroma za začetek prodaje ter širitev posla, želi pa tudi, da bi njegova portfeljska podjetja čim prej prišla do zasebnih investitorjev. S pomočjo ABC Acceleratorja, Tehnološkega parka Ljubljana, Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja in Poslovnih angelov Slovenije so organizirali investicijsko konferenco Next Round, na kateri so podjetja pridobivala znanje o pogojih za pridobivanje investicij. 

Ali bi bilo bolje, da Slovenija milijardo nameni vam podjetnikom namesto za gradnjo drugega tira?” s temi besedami je zbrane nagovoril Aleš Cantarutti, državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Odgovor na to vprašanje prepuščamo presoji bralca, dejstvo pa je, da je konferenca v Slovenijo pripeljala več kot 60 investitorjev, ki so – vsaj teoretično – tega zmožni.

Poleg tega se je v 8 panelih predstavilo več kot 35 govornikov, med katerimi velja posebej izpostaviti Christopherja Coomesa, strokovnjaka s področja robotike iz Googla, Petra Globokarja, dolgoletnega investicijskega bankirja in tehnološkega vlagatelja, Pekka Mäkija iz avstrijskega 3TS Capital Partners, enega od vodilnih evropskih VC podjetij, ki vlaga v tehnološka podjetja, ter mnoge druge.

Konference so se udeležili predstavniki skladov z več kot milijardo evrov kapitala za investicije v zagonska podjetja. Med njimi so tudi takšni, ki so že vložili v slovenska podjetja in vedo, da imamo kakovostna podjetja, zato lahko upajo na naslednji »unicorn«. Konference so se udeležili vsi večji skadi npr. SpeedInvest, Fil Rouge Capital, Credo, AlpVent, Launchub, 3TS, Capital300 idr. 

Osrednja pozornost konference je bila usmerjena v srečanja in povezovaja med investitorji in start-upi. V ta namen so organizatorji izdelali katalog 41 najboljših slovenskih startupov, direktno povezovanje startupov z investitorji (in obratno) pa je omogočala tudi uporaba platforme DealRoom. Po zaslugi konference se je tako odvilo več kot 300 1 – na – 1 sestankov. Organizatorji se nadejajo, da bo neposreden rezultat konference – poleg spoznavanja investitorjev s slovenskim start-up ekosistemom – tudi med 4-5 neposrednih naložb v slovenske start-upe.

Branko Drobnak: Start-up način življenja zahteva tudi moralno držo

Branko Drobnak je ime, ki ga v Sloveniji pozna vsak, ki se je srečal s start-up svetom ali podjetništvom na splošno. Tudi situacije, ki bi jih morda drugi smatrali za negativne, obrne v zmagovite.
Širši javnosti je morda najbolje poznan kot podjetnik, ki je v času krize zaradi propada borznoposredniške hiše Poteza ostal brez več milijonskega imperija. Vendar je tudi iz te poslovne in osebne krize izšel močnejši in boljši in se danes v prvi vrsti ukvarja s svetovanjem in usmerjanjem nadobudnih start-upov. Branko je namreč že leta 2007 ustanovil klub Poslovnih angelov Slovenije. Kot sam rad pove, je idejo za klub, ki bo združeval uspešne podjetnike, ki vlagajo v mlada podjetja, dobil med obiskom v Angliji. Tam je bilo v okviru konference, ki jo je obiskal, investiranih cca 2M €. Nad tem je bil tako navdušen, da je po vrnitvi v Slovenijo ustanovil Poslovne angele Slovenije.

Za današnje stanje slovenskega ekosistema ocenjuje, da je dobro, a bi lahko bilo boljše. Na eni strani imamo po zaslugi slovenskih ministrstev dobro razvito start-up okolje, ki je primerljivo z avstrijskim, le da pri nas ni starega kapitala. Zrelost ekosistema dokazujejo tudi dogodki kot je investicijska konferenca Next round, ki v Slovenijo privablja investitorje, ki imajo skupaj na voljo več kot 1 milijardo € sredstev. To vidi kot dokaz, da so v Sloveniji start-upi, ki znajo uspeti na trgu. 

Po drugi strani poudarja, da je pri nas premalo investitorjev pozne seed runde in prve VC runde. Opozarja, da Slovenija še zmeraj ni ugodila pobudi startup iniciative o uvedbi davčne olajšave v višini 200k € za investicije v start-upe, ki bi po njegovem mnenju zagotovila med 15 in 20M € mladega, zasebnega kapitala za investicije letno. S tem bi Slovenijo postavili ob bok državam, kot je Anglija, ki cveti tudi po zaslugi tega, da ima zelo stimulativno naravnan sistem za vlagatelje. Kljub temu potekata trenutno dve iniciativi za ustanovitev Slovenskih VC-jev, ki bi investirali med 500k in 1,5M €.  Ocenjuje še, da bi bilo za razvoj ekosistema dobro tudi, če bi imeli sklad, ki bi investiral v t.i. deep tech, torej v ideje, ki prihajajo iz raziskovalnega okolja kot, npr. univerze in inštituti. 

Branko pravi, da investitorji iščejo dobre start-upe. Le ti ponujajo realno rešitev za realen problem dovolj velikega števila ljudi, ki so za to pripravljeni plačati dovolj veliko ceno. Tudi sam sicer opaža, da se v start-up sceni pojavljajo nekateri mladi, ki razmišljajo le, kako dobiti denar v obliki investicije, ne da bi na trgu imeli pozitiven odziv. Takšni start-upi so narejeni zato, ker je to trenutno moderno in kul, a dolgoročno nimajo nikakršne možnosti za uspeh na trgu. 

Opozarja, da gre pri start-up podjetništvu za življenjski stil, ki zahteva predanost 24ur na dan in vključuje tudi moralno držo do investitorjev. To pomeni, da je včasih boljše zgodbo zaključiti s stečajem kot podaljševati neuspeh, ker je to pošteno tako do strank kot do investitorjev. Pove še, da se je ogromno podjetniških zgodb o uspehih tlakovalo z neuspehi, kjer je nekomu uspelo v drugo ali v tretje ali pa celo, ko se je pridružil neki že uveljavljeni ekipi. Poudarja, da se v tem procesu nič ne izgubi, saj tudi skozi vprašanja in neuspeh ostaja neka sled, ki je lahko pozitivna. Tudi ko je start-up v težavah, je pomembno, da komunicira z investitorjem, saj mu le ta lahko pomaga do rešitve. Včasih je dovolj, da opravi nekaj telefonskih klicev. V Ameriki investitorji spremljajo uspešnost start-upa tako, da preverjajo ali deluje v predvidenih časovnih in stroškovnih okvirih. To jim omogoča enostaven pregled prehajanja določenih faz v razvoju start-upa. Pri tem je pomembna dobra ekipa, ki bo težavam navkljub – s postopno adaptacijo – našla način, da naredi dober produkt. Z drugimi besedami, učiti je treba podjetnike, ne podjetij. Kot primer navede slovenski startup Double Recall, ki je v Ameriki zbral več kot 1 M€ milijona investicij, sodeloval v Y Combinatorju, vendar vseeeno ni našel strank za svoj produkt. Ekipa je na koncu razpadla, idejni vodje pa so uspeli v drugih projektih.

 

Pogosto se dogaja tudi, da mladi podjetniki ne razumejo razlike med dolžniškim in lastniškim kapitalom, kar povezuje z življenjem v socializmu. Start-upe je tako treba naučiti, da investitor pričakuje večkratnik svoje investicije. Zato praviloma vlaga samo v podjetja, ki bodo hitro rasla in ves čas povečevala prodajo, s tem pa jim bo naraščala tudi vrednost. Zaradi stroškov širjenja trga, je ta faza lahko povezana tudi z začetnimi izgubami v poslovanju, kot smo lahko videli pri Amazonu. Trenutno podobno zgodbo spremljamo pri podjetju Uber. Obstaja kar nekaj slovenskih startupov, npr. Mali Junaki, Mebius in DS Meritve, ki so svoj poslovni model naravnali na rast, s tem pa so zanimivi tudi za investitorje. Odločitev za investicijo je namreč povezana tudi s prevzemanjem odgovornosti za rast podjetja. Kot primer napačnega odnosa navede primer z začetka poti Poslovnih angelov, ko so investirali v podjetje, ki jih je o zaključku svoje poti, obvestilo kar s kartico za novo leto. Branko zato pravi, da mora v igri start-up imeti tudi lastno kožo, k investitorjem pa priti ob pravem času. Poslovni angeli načeloma investirajo na točki, ko ima podjetje že razvit MVP, dvoletno vizijo ter plan. Iz plana mora bit jasno razvidno koliko izdelkov bodo prodali, po kakšni ceni in katere distribucijske kanale bodo pri tem uporabili. Vse to je možno samo, če podjetje rešuje resničen problem, kot ga npr. Sleepy Bottle. 

Branko še pove, da so mu všeč starupi, ki prihajajo iz raziskovalno-razvojnega dela. Omeni izjemno zgodbo Kemijskega instituta iz katerega je izšel Mebius. Ta se na popolnoma nov loteva proizvodnje katalizatorjev za vodikove gorivne celice. Branko pravi, da bo naredil vse, da se bo ta zgodba monetizirala, saj bi se s tem znanjem in patentom Slovenija lahko postavila na zemljevid Evrope ali celo  sveta.

Zaključi z nasveti, ki jih po njegovem mnenju morajo upoštevati start-upi. Prvič, da naj podjetje rešuje resničen problem. Drugič, da življenje startu-pa in družine z majhnimi otroci ni združljivo, saj bo zmanjkalo časa ali za eno ali za drugo. Tretjič, da je za uspeh potrebna odlična ekipa. Še nazadnje, da je treba spremljati odziv trga. 

Posnetek pogovora si lahko ogledate na http://mikrobiz.net/video-vsebine. Ogled priporočamo vsem, ki tehtate odločitev za podjetniško pot ali pa vas zanima kako razmišljajo investitorji. 

Nesmrtnost podatkov v DNK s TetrisBiom

TetrisBio se je začel kot projekt v podjetju BioSistemika, ki razvija programsko opremo za laboratorije. Poleg tega ima BioSistemika tudi elektronski laboratorijski dnevnik – SciNote in druge projekte, ki so usmerjeni v raziskave in razvoj. TetrisBio je eden izmed njih, ki se osredotoča na šifriranje podatkov v DNK.

»S tem področjem sem se ukvarjal v svoji magistrski nalogi, tako da je bil prehod v vodenje projekta naravni razvoj, saj imam veliko znanja o tematiki, hkrati pa ima ta celotna ideja velik potencial, zato smo se odločili, da jo bomo predstavili kot svoje podjetje,« je Žan Pirc povedal na začetku 20 INNOtalka, ki ga je 19. julija gostil ABC Accelerator. 

TetrisBio še ni ustanovljen kot start-up, vendar se na področju raziskovanja in podjetništva udejstvuje že približno 10 mesecev. Glavni cilj njihovega projekta je po besedah Pirca shranjevanje digitalnih podatkov v DNK. 

Da bi to storili, uporabljajo že razvito tehnologijo, a jo s pomočjo novo-razvitih algoritmov uporabljajo na finančno vzdržen način.


FOTO: Siniša Kanižaj

Da bi to dosegli, pri projektu sodeluje veliko ljudi z interdisciplinarnimi znanji, kot sta teorija računalništva in biologija. Vsi člani tudi dobro poznajo teorijo podatkov, kar je predpogoj za to, za uspešnost tega projekta. Na eni strani projekt, kot je njihov, potrebuje visoko usposobljene znanstvenike, ki ga konceptualizirajo, hkrati pa tudi ljudi, ki imajo podjetniške sposobnosti, da bi svoj izdelek približali množici. 

Pirc in njegova ekipa želijo shraniti arhivske podatke v DNK do katerih ne dostopamo pogosto in ki niso nujno predvideni za osebno uporabo: »Naš projekt deluje kot arhivski medij, ki bi ga večja podjetja uporabiljala za varnostno kopiranje. Še bolj zanimiv dejavnik pa je, da ko nekdo zapiše podatek v DNK, bi tam lahko ostal nekaj milijonov let, kar je nepredstavljivo število v primerjavi z današnjim standardom 30 let« 

Druga prednost postopka je, da shranjeni podatki fizično ne zasedejo skoraj nič prostora. 

Pirc pravi: »Če DNK pripelješ do teoretične meje bi verjetno lahko shranil internet, nekajkrat večji od današnjega, v skodelico vode.« 

Na vprašanje porabe energije je Pirc pripomnil, da se po šifriranju podatkov v DNK za njihovo vzdrževanje ne porabi nič energije. Poleg tega obstaja zelo majhna verjetnost, da bodo podatki, razen v nekaterih izjemah, kot je specifična radioaktivnost, v fizični nevarnosti. Razlog za to je preprost – podatki znotraj DNK zavzamejo zelo malo prostora in ga posledično zlahka dodatno zaščitimo pred okoljem.

 


FOTO: Siniša Kanižaj

Na tej točki je Pirc dodal, da je za razumevanje njegovega projekta treba upoštevati, da raziskuje DNK kot kemijsko spojino in ne biološko. 

»S shranjevanjem podatkov na DNK izven živih bitij preprečimo izgubo podatkov.« 

Dodal je še, da je bil »eden največjih prebojev dosežen, ko so zgodnji raziskovalci področja zaradi nestabilnosti prenehali shranjevati podatke v živi celici«. 

Čeprav je področje zelo zapleteno in specifično, njihov projekt ni brez konkurence. V preteklih dveh letih so se rodili številni projekti, katerih cilj je optimizirati gostoto podatkov in njihovo idealno kodiranje v DNK. 

Vendar se ti številni projekti ne lotevajo vprašanja, kako zmanjšati stroške postopka. Želijo razviti vse naenkrat, zlasti tehnologijo tiskanja DNK, ki je trenutno zelo draga. 

Pirc je komentiral to izjavo, rekoč: »Po drugi strani naš koncept upošteva visoke cene tiskanja DNK in nenehno delamo na tem, da bi bila tehnologija stroškovno učinkovitejša.« 

Ko bodo dosegli cilj, da bo postopek bistveno cenejši, nameravajo svoj izdelek ponuditi velikim korporacijam. Slednje morajo po navadi arhivirati ogromno količino podatkov in vedno jih skrbi, kaj se bo zgodilo, če bo kaj narobe z infrastrukturo. Čeprav bo morda za to potrebnih več stopenj razvoja, Pirc samozavestno dodaja, »da se lahko na koncu dneva izkaže, da je njihova tehnologijaučinkovita in stroškovno smiselna za shranjevanje podatkov v DNK«.

 

FOTO: Siniša Kanižaj

Innotalks: Kodiranje je univerzalni jezik

Codebrainer je platforma, kjer lahko posameznik pridobi znanje o kodiranju. Čeprav se zdi proces učenja kodiranja na videz enostaven, lahko hitro postane zelo zahteven, zaradi česar veliko posameznikov ne doseže svojih ciljev. Da bi se temu izognili, platforma Codebrainer zagotavlja edinstveno učno izkušnjo za začetnike, ki jih zanima kodiranje.

S tem v mislih sta Miha Cirman in njegova ekipa razvila učno okolje, v katerem lahko posameznik dela na dejanskem projektu, pri tem pa so mu v pomoč navodila v obliki videoposnetkov, ki so zasnovana postopno.

Da bi zagotovili uspeh pri učenju, svojim strankam nudijo dodatne namige in objave na blogih, ki razširjajo izvirno vsebino. Cirmanovi začetki v kodiranju so bili zelo težavni. Bil je namreč edini, ki je imel v širši soseski računalniško napravo. Posledica tega je bila, da na začetku nihče ni razumel, za kaj točno varčuje. Celo kot otrok je bil Cirman dovolj navdušen nad najnovejšo tehnologijo, da je svoj težko prihranjeni denar porabil za napravo, za katero se nihče ni brigal – računalnik.

FOTO: Siniša Kanižaj

To pa je Cirmana pripeljalo do slikovite kariere v razvoju programiranja, ki traja več kot dvajset let.

»Med našimi začetnimi raziskavami je postalo očitno, da je veliko ljudi, ki se želijo naučiti kodirati, vendar ne vedo, kje bi začeli,« je dejal Cirman na začetku 20. INNOtalka, ki ga je 13. junija gostil ABC Accelerator.

Cirman je prepričan, da bo moral vsak posameznik v prihodnosti pridobiti določeno stopnjo znanja kodiranja. Če bo na primer posameznik delal na področju tržnih kampanj, se bo od njega pričakovalo, da bo znal tudi kaj sprogramirati. Vsekakor pa bo proces, kako programiramo, doživel spremembe in bo po Cirmanovih besedah poenostavljen.

S tem v mislih je Cirman občinstvu razložil: »Naš cilj je, da izobražujemo čim več ljudi.«

Obstaja veliko ljudi, ki bi se želeli naučiti kodirati, toda po drugi strani je veliko manj starejših razvijalcev, ki bi se bili sposobni ali pripravljeni izpostaviti in učiti druge.

»Najprej smo začeli s povsem tehnično ekipo, večinoma smo bili geeki. Toda kmalu smo spoznali, da je ena najpomembnejših stvari to, da lahko prodamo vaš izdelek. Zato smo svojo ekipo razširili z ljudmi z različnim strokovnim znanjem, da bomo lahko bolje komunicirali s preostalim svetom. Mi, geeki, včasih potrebujemo nekoga, ki nam pove, da smo šli predaleč, da moramo napredovati počasneje. Začetniki so naše ciljno občinstvo in zato je najpomembnejše jasno komuniciranje.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Na vprašanje o težavah pri programiranju za začetnike je Cirman dejal, da je »učenje kodiranja bolj podobno učenju drugega jezika kot na primer učenje matematike. Tisti, ki so se pripravljeni učiti, lahko to nedvomno storijo. To je resnično kot učenje novega načina komunikacije.«Za večino udeležencev njihovih tečajev je glavna motivacija povečanje možnosti zaposlitve, pri čemer je treba upoštevati, da je najpomembnejše razumevanje procesov programiranja. Glavna filozofija Codebrainerja ni nujno, da kodirate celotno spletno mesto ali mobilno aplikacijo. Najpomembnejše je, da posameznik razume procese, ki stojijo za aplikacijami. Le tako lahko pri svojih projektih dosežemo boljše rezultate in olajšamo celoten proces izgradnje.

»Najpomembneje je, da razumete, kaj je treba storiti, preden se lahko uresniči vaša ideja,« je dejal Cirman in dodal: »Želimo, da bi ljudje začeli kodirati z nami. Naš načrt je, da jih vodimo z roko v roki in smo pri njih na vsakem koraku, zato imamo tudi videotečaje v živo. Knjige so lahko odličen vir znanja, toda za nekoga novega so lahko prezahtevne. Najpomembnejše pri kodiranju je prvi stik z njim. Zato so naši tečaji in bodo vedno interaktivni.«Kar se tiče njihovih izkušenj v pospeševalniku ABC, pa je Cirman dodal: »Za nas osebno je bila to brca v rit, ki smo jo potrebovali. Tega projekta ne bi nikoli začeli, če ne bi sodelovali v programu pospeševalnika. Bili smo mobilni razvijalci in vedno je bilo dovolj projektov za preživetje. Toda to ni bil naš cilj. Naš cilj je bil izdelati globalno priznan izdelek in prišli smo do pravih ljudi, da bi ga dosegli.«